Borelioza

Povzročitelj je svedrasta bakterija Borelia burgdorferi, prenašajo jo ščitasti klopi, poleg borelije lahko prenaša tudi virus klopnega meningoencefalitisa in povzročitelje erlihioze. Poznane so štiri vrste borelij, pojavljajo pa se še nove, za katere pa ni znano ali povzročajo bolezen tudi pri ljudeh. V človeka vstopajo z vbodom okuženega klopa, redkeje s pikom okuženega insekta.

LIMSKA BORELIOZA

1. faza: pojavijo se značilne kožne spremembe. Borelije se najprej razmnožujejo na ravni kože, na mestu, kjer so vanjo stopile – v 3 do 4 tednih se pojavi lokalna rdečina, ki je najprej enakomerna, majhna in se postopoma veča. Lahko ostane enakomerno rdeča (erythema migrans – potuje po telesu), lahko pa dobi obliko kolobarja. Velikost kolobarja je različna, se veča. Nekateri bolniki sami od sebe ozdravijo, pri večini bolezen napreduje. Pri približno polovici poleg rdečine nni drugih znakov, ostali imajo pridružene lokalne znake: rdečina lahko lokalno srbi, peče. Splošni znaki, ki spremljajo rdečino: glavoboli, utrujenost, blažje bolečine v mišicah in sklepih.

Včasih se lahko pojavi redkejša kožna sprememba - borelijski limfocitom.

Gre za modrikasto-rdečkasto zatrdlino v bližini mesta vboda. Lahko je samostojna ali pa nastopa skupaj z rdečino. Najpogosteje se pojavlja na prsni bradavici ali na uhlju. Če bolnik ni zdravljen v prvi fazi, bolezen napreduje v naslednjo (razen v redkih primerih, ko gre za samoozdravitev).

2. faza: bakterije vdrejo v kri in limfo in začnejo krožiti po telesu, pride do razsoja, ki poteka tiho, brez opaznih znakov. Nekatere borelije se razsejejo v kožo, kar se na zunaj kaže z dodatnimi rdečinami na različnih delih telesa. Če borelije prizadenejo centralni živčni sistem (CŽS) lahko pride do meningitisa ali redkeje do meningoencefalitisa, pa tudi do prizadetosti možganskih živcev – najpogosteje obrazni živec (bolniki ne morejo nagubati polovice čela, dobro zapreti očesa, povesi se ustni kot), lahko tudi očesni živec (bolnik začne nenadoma škiliti). Pri prizadetosti CŽS se pojavljajo tudi motnje spomina, koncentracije, razdražljivost in glavoboli. Prizadeti so lahko tudi periferni živci: bolnik pri hoji ne more dvigniti stopala – petelinja hoja. Borelije se lahko razsejejo v sklepe in povzročajo bolečine ali celo otekanje sklepov. Razsoj lahko redko doseže oči ali srčno mišico, kar povzroči motnje v delovanju srca in vnetje srčne mišice ali osrčnika. Borelija se lahko razseje tudi v mišice, kar povzroči bolečino v njih in včasih otrdelost. Te bolečine so včasih večje, drugič manjše, enkrat na enem mestu, drugič na drugem, trajajo ves čas, prav tako je bolnik nenehno utrujen.

Glavni problem bolnika v drugi fazi je, da so vsi izvidi preiskav normalni. Takšni bolniki lahko zato prestanejo številne preiskave preden jim sploh postavijo diagnozo.

3. faza: nastopi v enem nekaj let po okužbi. Kronično prizadeta so lahko koža, živci ali sklepi. Koža se spremeni na štrlečih delih telesa (nos, ušesa, konice prstov), izgubi svoje lastnosti in se nekoliko posuši, stanjša, postane prosojna, se naguba, postane prevelika, ter se modrikasto-rdečkasto obarva. Najpogosteje se to vidi na hrbtišču roke, na podlahteh, pa tudi na stopalih in golenih. Če je v tej fazi prizadet CŽS, se to kaže v motnjah spomina in koncentracijah, motnjah zaznavanja, bolnik je čustveno labilen in pogosto zaspan. Če so prizadeti sklepi pa se to kaže predvsem z bolečinami in otekanjem predvsem velikih sklepov, z občasnim pridruženim izlivom tekočine v sklep. Ni nujno, da bolnik preide vse tri faze. Kar 30% bolnikov namreč nima značilne rdečine ali pa se je ne spominja.

DIAGNOSTICIRANJE BORELIJE

Pri bolnikih v prvi fazi bolezni, ki razvijejo značilno rdečino postavimo diagnozo že na prvi pogled. V teh primerih preiskava krvi, s katero poskušamo dokazati prisotnost protiteles proti borelijam, za potrditev diagnoze ni nujno potrebna, saj je včasih celo negativna.

Pri bolnikih v drugi ali tretji fazi bolezni pa je za dokaz borelijske okužbe pomembno ugotoviti prisotnost borelijskih protiteles v krvi. Vrednotenje te preiskave ni vedno preprosto, saj so testi v začetku bolezni lahko negativni, včasih pa so tudi lažno pozitivni. Za potrditev diagnoze dodatno uporabljamo preiskave vzorcev tkiva (kože, sklepne ovojnice) ali telesnih tekočin (možganske tekočine ali sklepa), v katerih skušamo dokazati prisotnost borelij. Postopek osamitve borelij je dolgotrajen (dva do tri mesece), pri bolniku pa je treba ukrepati že prej.

Pri diagnosticiranju borelioze je težava ta, da se bolezen kaže s tako raznolikimi simptomi ali znaki, ki lahko posnemajo tudi druge bolezni. Zaradi tega si je borelioza prislužila ime »velika posnemovalka«.

Diagnostika in zdravljenje z BIORESONANCO

Z BIORESONANČNO metodo se borelija zelo uspešno diagnosticira in zdravi brez stranskih učinkov.